France Mihelič

Stvarnost fantastike

Gostiševo besedilo France Mihelič – stvarnost fantastike temelji na bistvenih poglavjih njegove disertacije, v katerih se je pisec premišljeno usmeril v rekonstrukcijo izoblikovanja značilne Miheličeve fantastike, ob tem pa jo je prikazal tudi v vseh njenih vsebinskih in oblikovanih razsežnostih in odtenkih.
Pobudo za fantastične vzgibe je avtor razbral že v Miheličevem predvojnem odnosu do narave in specifičnem izboru njenih motivov. Dojemljivost za fantastiko se mu je še stopnjevala med 2. svetovno vojno, v gozdovih, katerih je umetnik, živeč v stalni nevarnosti, drevesa dojemal kot strašljiva antropomorfna bitja in jih pozneje vnašal tudi v knjižne ilustracije. Tem osnovam pridruženi kurent ter še druge postave in simbolični predmeti govorijo o umetnikovem doživljanju, ki resničnost ob vsej njeni konkretnosti sprejema kot minljivost kresnonočnega privida. Vsa ta fantastika je pri Miheliču glede na svoj izvor in razvoj docela neprisiljena in organska, izhajajoča iz umetnikovih osebnih doživljanj. Z izrazno izoblikovanostjo svojih značilnih motivnih sestavin pa je slikar izpovedal tudi svoje temeljno spoznanje o nenehnem razkrajanju, minljivosti in apokaliptičnosti sveta, toda tudi o nenehnem prerajanju, predvsem pa o prežemanju vseh pomenov in oblik, ki njegovo temeljno baladnost oživlja v nenehnih metamoforzah. Kot je pokazal Gostiša, se tej Miheličevi izpovedni ustvarjalni avtetičnosti docela prilega tudi njegov likovni prijem, tako v svojih oblikah kot izhodiščih, saj pri njem, v njegovi likovni strukturi, v osnovi vse izhaja iz narave, posebej iz drevesnih in podobnih stvarnih površin, in zato je pisec pojav Miheličeve fantastike že v osnovi dojel v povezavi s korektno resničnostjo in je besedilu v tej luči definiral tudi naslov. Z usmeritvijo v vprašanja Miheličeve fantastike pa sega Gostiševo besedilo tudi v samo jedro umetnikove vznemirljive ustvarjalnosti in tako predstavlja ob problemski usmeritvi tudi celovit monografski prikaz, usmerjen na zanesljivo razčlembo samih podob oziroma v razgrnitev sistematike umetnikovih likovnih principov. Ta prijem pa posebej potrjuje Gostiševo izrazito nagnjenje k razbiranju likovnih prvin, povezano z njegovim poudarjenim estetskim smislom.


189 strani, 24 x 29,5 cm, trda vezava