Mohorjevo založbo podpirata Ministrstvo za pouk, umetnost in kulturo na Dunaju v okviru programa za pospeševanje umetnosti in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
09.02.
19.00
Ljubljana/Vodnikova domačija: Dobro, pa se še izboljšje
v četrtek, 9.2.2012, ob 19.00 uri v Vodnikovi domačiji, Ljubljana
več
13.02.
18.00
Ljubljana/Vrhnika: Dobro, pa se še izboljšuje
v ponedeljek, 13. februarja 2012, ob 18.00, Dom Ivana Cankarja, Ljubljana/Vrhnika. več
21.02.
18.00
Maribor: Mohorjeva Celovec na Koroških kulturnih dnevih 2012
v torek, 21.2.2012 ob 18.00 v Literarni hiši Maribor, Maribor več
23.02.
11.00
Ljubljana/DSP: Winklerjev Roppongi v prevodu
v četrtek, 23. februarja ob 11. uri v Društvu slovenskih pisateljev, Ljubljana več
Zgodovina
Mohorjeva založba, ki so jo na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška kot (bralno) društvo sv. Mohorja leta 1851 ustanovili koroški slovenski domoljubi (med njimi Anton Janžič in Andrej Einspieler) v Celovcu, šteje med najstarejše avstrijske založbe. Ponaša se lahko s dolgoletno založniško tradicijo in je zlasti v desetletjih pred prvo svetovno vojno dosegla svoj prvi razcvet, ko so mohorjevke zahajale v skoraj vsako drugo hišo na območju s slovensko govorečim prebivalstvom takratne Habsburške monarhije. Do leta 1918 je skupno izdala že približno 16 milijonov knjig. Pravzaprav ni slovenskega klasika, ki ne bi bil hišni avtor Mohorjeve založbe.
Razcepitev na tri Mohorjeve
Leta 1918 je imela Mohorjeva založba 90.500 članov, ki so bili naročeni na letni knjižni dar. Če pri tem upoštevamo, da je v tem času živelo v habsburški monarhiji nekaj več ko milijon Slovencev, lahko trdimo, da se je knjiga Mohorjeve iz Celovca znašla skoraj v vsakem slovenskem gospodinjstvu. Rek, da je Mohorjeva založba naučila Slovence brati, je po pravici našel svojo splošno potrditev v delih zgodovinarjev in raziskovalcev književnosti. Po prvi svetovni vojni je zaradi nastanka nacionalnih držav prišlo do tega, da se je Mohorjeva razcepila na troje. Del Mohorjeve družbe (predvsem tiskarna) se je moral v letih 1918/19 preseliti najprej na Prevalje v današnji Sloveniji in leta 1927 v Celje. Iz tega je nastala Celjska Mohorjeva družba. V času med svetovnima vojnama je leta 1924 v Italiji, v kateri je živela velika slovenska narodna skupnost, nastala Goriška Mohorjeva družba. Matična hiša Mohorjeve družbe pa je ostala v Celovcu. V prvih letih avstrijske republike družba ni mogla na Koroškem razviti nobene dejavnosti, kajti na Koroškem ni bila nobena tiskarna pripravljena tiskati slovenske knjige. Celo edini slovenski tednik v času prve avstrijske republike, „Koroški Slovenec“ (1921–1941), je moral biti tiskan v neki češki tiskarni na Dunaju. Zato je tudi Slovence na Koroškem oskrbovala z letnim knjižnim darom Mohorjeva družba iz Celja. Vse tri „sestrske založbe“ so dandanes neodvisne druga od druge in delujejo samostojno.
Nacionalni socialisti zaplenijo premoženje Mohorjeve
Leta 1940 so celotno premoženje Mohorjeve, ki je ostalo v Avstriji, nacionalsocialisti zaplenili, družbo pa razpustili in prepovedali. Zaplenjeno premoženje so oblasti deloma vrnile leta 1947, celotna dejavnost pa se je lahko začela šele leta 1955. Že leta 1948 je izšel prvi knjižni dar, s čimer je ponovno zaživela založniška dejavnost. Odtlej izide knjižni dar redno vsako leto in pomeni vrhunec založniške dejavnosti celega leta.
Mohorjevke iz Celovca so v komunistični Jugoslaviji prepovedane
Ker se Mohorjeva založba ravna po krščanskih vrednotah, jo je Slovenija do zloma komunizma v Jugoslaviji in do samostojnosti Slovenije leta 1991 v glavnem bojkotirala. Ta bojkot pa je bil usmerjen tudi proti literaturi, kritični do komunističnega režima, ki jo je založba izdajala. Knjige Celovške Mohorjeve založbe se niso smele prodajati v Sloveniji. Le stežka je bilo mogoče doseči preko Beograda kako izjemo za vsako knjigo posebej. Prepoved vnosa literature v Jugoslavijo je veljala zlasti za literarno revijo „Zvon“. Po drugi strani pa je ravno ta revija v marsičem pripomogla k razpadu komunističnega režima. Še posebej nenavadne posledice je povzročila naša dvojezična, slovensko-nemška, izdaja Sonetnega venca Franceta Prešerna, ki velja – kakor je znano – za največjega slovenskega pesnika. Še konec 80. let je bilo treba zaprositi v Beogradu za dovoljenje, da smo smeli spraviti v Slovenijo kakih 50 izvodov te knjige. Šele leta 1991 so se razmere uredile.
Vsako leto izide med 50 in 60 knjig
Založba vsako leto založi 50–60 knjig, od tega približno dve tretjini slovenskih in eno tretjino nemških. V založniškem programu so zajete skoraj vse zvrsti – od stvarnih in šolskih knjig preko leposlovja do otroške knjige.
Avstrijska in slovenska literatura
Mohorjeva založba se posebej posveča kulturni izmenjavi med Slovenijo in Avstrijo. Tako so pri založbi izšle v nemškem prevodu knjige znanih slovenskih pisateljev (tako so v zbirki Edition Slovenica zastopani recimo avtorji Drago Jančar, Marjan Tomšič, Andrej Capuder, Žarko Petan, France Prešeren, Kajetan Kovič, Feri Lainšček, Jože Hudeček, Desa Muck …) kakor tudi slovenski prevodi znanih nemško pišočih avstrijskih pisateljev (v tej zbirki – Edition Austriaca – so zastopani na primer Robert Schneider, Ingeborg Bachmann, Thomas Bernhard, Michael Köhlmeier, Veza Canetti, Elfriede Jelinek, Stefan Zweig …). Založba pripravlja prve izdaje knjig pomembnih koroških in slovenskih pisateljev (Alojz Rebula, Gösta Maier, Drago Jančar, Gustav Januš, Milka Hartman ...) kakor tudi pisateljev, ki delajo šele prve korake v svet pisanja in izdajanja knjig (Judith Wieser-Kelih, Katharina Kaufmann, ...).
Celovška Mohorjeva založba je postala znana po izdaji umetnostnih knjig – med najpomembnejšimi so dela Valentina Omana, Corneliusa Coliga, Gustava Januša in Kiki Koglenikove.
Otroške in strokovne knjige
Strokovne in otroške knjige zaokrožajo našo ponudbo knjig v slovenskem in nemškem jeziku. Odmevni so predvsem slovenski prevodi pustolovskih zgodb avtorja Thomasa Brezine in Franceve zgodbe znamenite avstrijske otroške avtorice Christine Nöstlinger.
Založniški program je obsežen tudi na področju zgodovine in sodobne zgodovine (zbirka Studia Carinthiaca in zbirka Unbegrenzte Geschichte/Zgodovina brez meja). Pri založbi je izšlo že nekaj knjig v slovenskem in nemškem jeziku o bojiščih ob Soči in Piavi ter v Karnijskih Alpah. Potreba po obvladanju preteklosti se nanaša tako na koroški kakor na slovenski prostor. O tej temi govorijo recimo knjiga „Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien“ avtorja Stefana Karnerja kakor tudi knjigi „Kärntens braune Elite“ in „Kein Kreuz mit dem Hakenkreuz“ Alfreda Elsteja – pa tudi knjiga „NS-Österreich auf der Anklagebank“, zbirka petih knjig »Kärnten und die nationale Frage« (izdal Stefan Karner) ter knjiga Hellwiga Valentina o koroški sodobni zgodovini »Der Sonderfall«. Nadalje se založba posveča etnologiji ter regionalnim koroškim in aktualnim slovenskim temam; izdaja tudi esejistiko in pesniške zbirke.
Šolske knjige
V programu šolskih knjig ima založba 75 naslovov, in tako skoraj v celoti pokriva potrebe dvojezičnega šolstva po teh knjigah. Kakih 15 naših učbenikov uporabljajo tudi v Sloveniji na različnih vrstah šole (npr. Gospodarsko poslovanje – Betriebswirtschaftslehre). Te knjige so bile slovenskemu knjižnemu trgu na voljo kmalu po letu 1991, in so tako pospešile razvoj svobodnega tržnega gospodarstva v Sloveniji. Po teh knjigah segajo tudi zasebna podjetja. Poleg tega je pred kratkim izšel štirijezični učbenik(nemško-slovensko-angleško-italijanski) vadbenega podjetja; ta knjiga je po svoji zgradbi nekaj posebnega
Celovška Mohorjeva založba poskuša s svojimi knjigami pokrivati mnogo področij, še vedno pa je njena glavna skrb ohranitev in razvoj slovenske kulture in slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem.