Mohorjevo založbo podpirata Ministrstvo za pouk, umetnost in kulturo na Dunaju v okviru programa za pospeševanje umetnosti in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
19.01.
23.12.
21.12.
Christine Nöstlinger - 75 let
20.12.
Mohorjeva družba Celovec -
želi blagoslovljene božične praznike ter srečno in zdravo novo leto 2012! beri naprej
Hotela sem enostavno uiti
11.06.2010
V knjigi se ukvarjate z lastno zgodovino. Kateri trenutki so odločilni?
S. Wright: Odločilno je bilo vprašanje hčerke pred 10 leti: „Zakaj nikdar ne govoriš o svojem očetu?“ Nadaljnja odločilna trenutka sta, ko sem prvič obiskala muzej holokavsta v Melbournu in ko sem izvedela, kje je bil oče umorjen.
Naravno je, da je soočenje s tragičnimi trenutki lastne preteklosti težavno. Kako Vam je šlo pri tem?
Drugi preživeli holokavsta so pripovedovali o svojih izkušnjah in so začeli spraševati o mojih v zvezi z vojno, kasneje sem se priključila skupini o otroških žrtvah holokavsta. Bilo je zares težavno, saj sem se počutila kot tujek in zelo malo sem vedela o zgodovini. Bilo me je prav sram, zakaj da nisem prej začela spraševati. Tudi tihi jok je včasih pomagal, pogosto pa sem hotela enostavno uiti.
Kot judovsko-katoliška „mešanka“ ste živeli kot otrok leta dolgo v strahu za življenje. Vaša usoda nekje spominja na usodo Anne Frank, vendar s srečnim koncem za vas, če lahko to tako rečemo.
Anne Frank je bila najstnica iz čiste judovske družine v skrivališču – to komaj prenese primerjavo. Osebno nisem bila dnevno v življenjski nevarnosti.
Kako je bil čas po vojni?
Sicer se je normaliziralo, vendar je ostala velika vrzel glede mojega očeta. Ni ga bilo več in nismo vedeli, kaj se je z njim zgodilo. Enostavno naprej smo živeli.
Doživeli ste tudi čas na Koroškem. Povejte še kaj o tem.
Korošce sem doživljala kot vesele in dobro sem shajala s kolegi v zvezi Kärntner Blondviehzuchtverband. Ljubila sem pokrajino in sem rada zahajala na gorske pohode. Spoprijateljila sem se z dvema beguncema iz Nemčije. In tudi koroško glasbo ljubim.
Kmalu ste emigrirali in danes živite v Avstraliji. Avstrijo pogosto zamenjujejo z Avstralijo. V čem se razlikujeta avstralska in avstrijska mentaliteta? Ali je razlika v odnosu do nacizma?
Po doktoratu na Dunaju sem prejela štipendijo za ZDA. Tam sem spoznala svojega moža in sva se poročila. Sprva sva živela v veliki Britaniji, a po petih letih sva ponovno emigrirala. Vkrcala sva se na veliko begunsko ladjo proti Novi Zelandiji in pozneje v Avstralijo.
Avstralci sicer živijo s filozofijo: živi in pusti živeti. Znajdejo se z veliko samoiniciative in z medsebojno pomočjo. Zaradi oddaljenosti in manjkajočih izkušenj nimajo problema zaradi nacionalsocializma. Svojčas niso prav razumeli, kaj se je v Evropi dogajalo in so bolj ko ne naivni glede tega, odkoder begunci prihajajo. Dežela pa je sprejela veliko beguncev, vključno judi, čeprav pred vojno niso bili vedno pripravljeni sprejeti tudi judov.