Mohorjevo založbo podpirata Ministrstvo za pouk, umetnost in kulturo na Dunaju v okviru programa za pospeševanje umetnosti in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
19.01.
23.12.
21.12.
Christine Nöstlinger - 75 let
20.12.
Mohorjeva družba Celovec -
želi blagoslovljene božične praznike ter srečno in zdravo novo leto 2012! beri naprej
Pozna spoved: temno obdobje slovenske zgodovine
02.03.2010
Piše zgodovinar dr. Alfred Elste
„Vagoni so zavezani z žico in zabiti. Iz njih smrdi, kot da bi prevažali živino. Grozen smrad, še groznejši prizor. V vsakem vagonu je kakih petdeset navadnih domobrancev v uniformah, tu in tam kak oficir, civilist, ženska, pa tudi otrok. Kaj, hudiča, delamo kot zmagovalci z ljudmi?“ je zapisal Zavadlav maja 1945. Bili so pripadniki Rupnikovega bataljona, ki so ga Angleži dan poprej spravili iz taborišča v Vetrinju na celovški kolodvor. Angleži so taboriščnikom dali verjeti, da jih peljejo v Italijo. Končna postaja pa je bilo jetniško taborišče na Teharjah, ki so ga zaradi visokega števila žrtev označevali preživeli kot taborišče smrti.
Nakopičeno sovraštvo, ki se je po koncu vojne sprožilo proti sodelavcem nacionalsocialistov, ni bilo naperjeno samo proti slovenskim domobrancem. V toku naklepno vodenih političnih „čistk“ po stalinističnih metodah so spravili s poti vse morebitne in domnevne nasprotnike komunističnega režima. Žrtve kolektivnega kaznovanja s strani KP zaradi vojnih zločinov nacionalsocialistov so postali tako pripadniki nemške narodne skupnosti, hrvaški ustaši, srbski četniki kakor tudi civilisti.
V noči na 10. maj 1945 se je v Mariboru pričel lov na ljudi. Na vrhu „črnega seznama“ so bili kolaboranti. Hkrati z zajetji so se začela zaslišanja. „Pri nekaterih nimamo razen v nekaj besedah navedene navidezne krivde ničesar. Sproti pa ugotavljam, da velik del zaslišancev sploh ni ničesar kriv.“ To Zavadlavu ni prineslo simpatij pri nadrejenih. Govorili so o nesposobnosti, preveliki obzirnosti. Svojemu dnevniku je zaupal: „Kljub vsej samokritiki ne morem razumeti, kako nekateri moji oznovski kolegi lahko vidijo v vseh zapornikih krive, in to same agente levo in desno.“
Zavadlav je bil v službi Titove zloglasne tajne službe OZNA že v času vojne. Prav hitro se je povzpel na položaj namestnika načelnika 1. oddelka za Štajersko in Koroško. Ustrežljivo je sodeloval pri socialnorevolucionarnem „preoblikovanju“ Slovenije. Odločal je o življenju in smrti. „Kot ,podaljšana in udarna roka partije‘ smo vedno bolj ,grobarski‘. Čudno, čudno se končuje ta naša narodnoosvobodilna borba! Ne vem, zakaj prav mene v tej osvobodilni borbi in obveščevalni službi kar naprej spremlja smrt?“
Zakrivanje množičnih grobišč
Po „čistkah“ je prišel ukaz, da je treba pripraviti sezname in natančne opise vseh grobišč. Z njimi ni bil seznanjen le sedež Ozne v ljubljanski „Slaviji“, ampak tudi krajevni organi, pristojni za notranje zadeve, da bi lahko preprečili vsakršno žalovanje sorodnikov na krajih, na katerih so ležala grobišča. Nalogo zakrivanja množičnih grobišč je dobila OZNA skupaj s KNOJ-em (Korpus narodne obrambe Jugoslavije). To je pomenilo: trupla je bilo potrebno zmaličiti do neprepoznavnosti, jih politi s klorovim apnom, jih pokriti z zemljo ter jame zasaditi z različnim grmovjem. „Na mariborskem področju nimamo z zunajsodno ustreljenimi preveč problemov. Hujše je s problemi v zvezi z jugoslovanskimi enotami, ki so svoje ,ustaše‘ pobijale kar v vsaki luknji. Gre za pancergrabne na Teznem, za gramoznice v Šterntalu in Maclju in za zaklonišče v Bistrici,“ je zabeležil Zavadlav.
Pri grobišču v Zgornji Bistrici je nastal problem zaradi umetne noge grofa Attemsa, ki je molela iz zemlje in so jo prepoznali vsi soudeleženci. V zvezi z grofom Attemsom, ki naj ne bi bil nič kriv, so okrajnega pooblaščenca Mojmira osumili, da je oropal družinski zaklad Attemsov iz Slovenske Bistrice.
Konec leta 1946 je Zavadlav zapustil tajno službo. On, ki je imel komunizem za nekaj „pozitivnega, poštenega in dobrega za navadne ljudi“, je dobil skrupule, zato je odklonil, da bi še naprej sodeloval pri „obračunih“. „Zaradi kolaboracije z gestapom“ so ga najprej obsodili na smrt, potem pa ga pomilostili ter mu namenili 20 let težke ječe, iz zapora pa so ga izpustili leta 1953.
Razbijanje tabujev
Zavadlav je začel pisati, vedno znova se je oglašal v časopisih in revijah. In to ne le v Sloveniji. Od tega trenutka se je spremenilo njegovo življenje, ki je bilo odslej zaznamovano tudi z grožnjami med nočnim teroriziranjem po telefonu. Leta 1984 je v Izoli preživel „prometno nesrečo“, leta 1994 je nekdo streljal v njegovo stanovanje v Ljubljani. Nekdanji ljudje iz Ozne so ga svarili: neha naj pisati, če želi še živeti. A ni hotel še naprej molčati o „temnem času slovenske zgodovine“. Jasni znamenji, da hoče razbiti tabuje, sta bili ustanovitvi „Združenja slovenskih jetnikov jugoboljševizma“ in „Društva za ureditev zamolčanih grobov“. Leta 1995 je Zavadlav sprožil v javnosti velik odmev, ko je pred „parlamentarno preiskovalno komisijo za povojne zločine“ priznal: „Jaz sem organiziral množične pomore zajetih Nemcev, slovenskih domobrancev in Hrvatov. Ukazano nam je bilo, naj ubijamo – pa smo streljali tako nemške vojake kakor ženske in otroke.“
V Titovi Jugoslaviji je bil zapovedan molk, kar je zadevalo lastna dejanja. Molk, ki se je držal socialnorevolucionarnega „preoblikovanja“, je Zavadlav prekinil s svojim dnevnikom. Z njim nenazadnje razkriva človeka zaničujoči značaj titoizma. Opisuje besnenje pri obračunavanju v letih 1945/46, ki je zapustilo sledi in prizadetost tudi v mejnem prostoru Koroške in Štajerske. Navaja Titove krvnike. In vse to brez vsakršnega zadržka. Opisuje svojo vpletenost v „čistke“ in grozo tistega čas. Ta dnevnik, ki je zdaj pred nami tudi v nemškem jeziku, je dokument osebnega premagovanja preteklosti, je pozna spoved.
Okvir: Zdenko Zavadlav, Späte Beichte. Aus dem Tagebuch eines OZNA-Mannes. Založba Hermagoras/Mohorjeva, Klagenfurt/Celovec 2010. 24,- €