Mohorjeva založba, ki so jo na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška kot (bralno) društvo sv. Mohorja leta 1851 ustanovili koroški slovenski domoljubi (med njimi Anton Janžič in Andrej Einspieler) v Celovcu, spada med najstarejše avstrijske založbe. Ponaša se lahko z dolgoletno založniško tradicijo in je zlasti v desetletjih pred prvo svetovno vojno dosegla svoj prvi razcvet, ko so mohorjevke zahajale v skoraj vsako drugo hišo na območju s slovensko govorečim prebivalstvom takratne habsburške monarhije. Do leta 1918 je skupno izdala že približno 16 milijonov knjig. Pravzaprav ni slovenskega klasika, ki ne bi bil hišni avtor Mohorjeve založbe.

Razcepitev na tri Mohorjeve po letu 1918
Leta 1918 je imela Mohorjeva založba 90.500 članov, ki so bili naročeni na letni knjižni dar. Če pri tem upoštevamo, da je v tem času živelo v habsburški monarhiji nekaj več ko milijon Slovencev, lahko trdimo, da se je knjiga Mohorjeve iz Celovca znašla skoraj v vsakem slovenskem gospodinjstvu. Rek, da je Mohorjeva založba naučila Slovence brati, je po pravici našel svojo splošno potrditev v delih zgodovinarjev in raziskovalcev književnosti. Po prvi svetovni vojni je zaradi nastanka nacionalnih držav prišlo do tega, da se je Mohorjeva razcepila na troje. Del Mohorjeve družbe (predvsem tiskarna) se je moral v letih 1918/19 preseliti najprej na Prevalje v današnji Sloveniji in leta 1927 v Celje. Iz tega je nastala Celjska Mohorjeva družba. V času med svetovnima vojnama je leta 1924 v Italiji, v kateri je živela velika slovenska narodna skupnost, nastala Goriška Mohorjeva družba. Matična hiša Mohorjeve družbe pa je ostala v Celovcu.

V prvih letih avstrijske republike družba ni mogla na Koroškem razviti nobene dejavnosti, kajti na Koroškem ni bila nobena tiskarna pripravljena tiskati slovenske knjige. Celo edini slovenski tednik v času prve avstrijske republike, „Koroški Slovenec“ (1921–1941), je moral biti tiskan v neki češki tiskarni na Dunaju. Zato je tudi Slovence na Koroškem oskrbovala z letnim knjižnim darom Mohorjeva družba iz Celja. Vse tri „sestrske založbe“ so dandanes neodvisne druga od druge in delujejo samostojno.

Nacionalni socialisti zaplenijo premoženje Mohorjeve
Leta 1940 so celotno premoženje Mohorjeve, ki je ostalo v Avstriji, nacionalsocialisti zaplenili, družbo pa razpustili in prepovedali. Zaplenjeno premoženje so oblasti deloma vrnile leta 1947, celotna dejavnost pa se je lahko začela šele leta 1955. Že leta 1948 je izšel prvi knjižni dar, s čimer je ponovno zaživela založniška dejavnost. Odtlej izide knjižni dar redno vsako leto in pomeni vrhunec založniške dejavnosti celega leta.

Ker se Mohorjeva založba ravna po krščanskih vrednotah, jo je Slovenija do zloma komunizma v Jugoslaviji in do samostojnosti Slovenije leta 1991 v glavnem bojkotirala. Ta bojkot pa je bil usmerjen tudi proti literaturi, kritični do komunističnega režima, ki jo je založba izdajala. Knjige Celovške Mohorjeve založbe se niso smele prodajati v Sloveniji. Le stežka je bilo mogoče doseči preko Beograda kako izjemo za vsako knjigo posebej.

Prepoved vnosa literature v Jugoslavijo je veljala zlasti za literarno revijo „Zvon“. Po drugi strani pa je ravno ta revija v marsičem pripomogla k razpadu komunističnega režima. Še posebej nenavadne posledice je povzročila naša dvojezična, slovensko-nemška, izdaja Sonetnega venca Franceta Prešerna, ki velja – kakor je znano – za največjega slovenskega pesnika. Še konec 80. let je bilo treba zaprositi v Beogradu za dovoljenje, da smo smeli spraviti v Slovenijo kakih 50 izvodov te knjige. Šele leta 1991 so se razmere uredile.